OECD Multilingual Summaries

OECD Regional Outlook 2016

Productive Regions for Inclusive Societies

Summary in Slovenian

Pogled na regije OECD 2016

Produktivne regije za vključujoče družbe

Povzetek v slovenščini

Regije so pomembne za ustvarjanje produktivnih gospodarstev in vključujočih družb. Ta tretja izdaja Pogleda na regije OECD pokaže, da so se v zadnjih dveh desetletjih razlike v BDP na prebivalca med državami OECD sicer zmanjšale, a se države po drugi strani znotraj svojih meja srečujejo z rastočimi vrzelmi v dohodkih med regijami, mesti in ljudmi. Vodilne regije in mesta zdaj bolj tekmujejo z globalnimi kolegi kot z drugimi v isti državi. Medregionalne razlike bodo vedno obstajale, toda tiste regije, ki zaostajajo, imajo priložnosti nadomestiti zaostanek v smislu socialnega in gospodarskega razvoja. S spodbujanjem dohitevanja lahko države pridobijo dvojno korist – povečanje skupne produktivnosti in vključenosti.

Večina prebivalcev OECD živi v mestih, a imajo podeželska območja blizu mest in oddaljene podeželske regije možnost prispevati in tudi prispevajo na mnoge načine k nacionalni blaginji. Pričujoči pogled se posebej osredotoča na ta redko poseljena območja in poudarja načine, kako morajo države znova premisliti o podeželskem razvoju, da bodo lahko bolje izkoristile potencial rasti produktivnosti v vseh podeželskih regijah.

Mesta, pokrajine in nacionalne politike, ki se nanašajo na specifična območja, igrajo med drugim tudi pomembno vlogo pri doseganju visoko zastavljenih ciljev trajnostnega razvoja (SDG), pariškega podnebnega sporazuma s konference COP21 ter konference Organizacije združenih narodov o stanovanjih in trajnostnem urbanem razvoju Habitat III. Večja vključenost regij in mest daje več vpliva njihovim prebivalcem pri teh in drugih globalnih dnevnih redih. Lokaliziranje ciljev in njihovo merjenje bosta povečali ozaveščenost, ustvarili lokalno prilagojene rešitve ter zagotovili, da nobena regija ali mesto ne bo ostalo zapostavljeno.

Glavne ugotovitve

• Povprečna razlika v produktivnosti med regijami se je v zadnjih dveh desetletjih povečala, saj so vodilne regije napredovale hitreje kot druga območja v državi. Povprečna razlika v BDP na zaposlenega med 10 % najuspešnejših in 75 % najniže uvrščenih regij v državah OECD se je povečala za skoraj 60 %, s 15.200 na 24.000 ameriških dolarjev. To pomeni, da vsaka četrta oseba v državah OECD živi na območju, ki vedno bolj zaostaja za regijami z visoko produktivnostjo v njeni državi.
• Omejeno dohitevanje deloma spodbujajo mešani vzorci znotraj držav, kar kaže, da regije z visoko produktivnostjo lahko – ne pa vedno – pospešijo dohitevanje znotraj gospodarstva. Približno tri četrtine regij z visoko produktivnostjo so urbane, vendar hkrati urbana območja predstavljajo le eno četrtino tistih regij, ki dohitevajo druge. Ob upoštevanju trenutnih stopenj rasti dohitevajoče regije in regije z visoko produktivnostjo ne bodo dosegle istih stopenj produktivnosti pred letom 2050. Regije, ki trenutno povečujejo zaostanek, pa bi morale, da bi zaprle vrzel v istem obdobju, povečati rast produktivnosti na 2,8 %, kar je štirikrat več od njihove trenutne rasti.
• Med podeželskimi regijami so tiste blizu mest od nedavne krize bolj dinamične in prožne v primerjavi z oddaljenimi podeželskimi regijami. Na podeželskih območjih v bližini mest živi več kot 80 % podeželskega prebivalstva, njihovi dohodki in rast produktivnosti pa so običajno tudi bolj podobni tistim v urbanih regijah. Pred krizo (2000–2007) je več kot dve tretjini podeželskih regij beležilo rast produktivnosti in zaposlenosti. Oddaljenim podeželskim regijam pa vse od krize (2008–2012) ni uspelo okrevati v smislu zaposlovanja in produktivnosti.
• Menjalni sektorji se zdijo pomembno gonilo produktivnosti za dohitevanje tako v mestnih kot podeželskih regijah kljub njihovim različnim dinamikam rasti. Dohitevajoče regije so imele večji delež svojih gospodarstev v menjalnih sektorjih (zlasti v storitvah, proizvodnji ali pridobivanju virov in javnih storitvah) ter so ga sčasoma še povečale na skoraj 50 % svoje celotne gospodarske proizvodnje – za primerjavo, ta delež v regijah, ki vedno bolj zaostajajo, znaša le eno tretjino.
• Prakse dobrega upravljanja so prav tako pomembne za stopnjo produktivnosti. Območja z visoko produktivnostjo imajo boljše rezultate v raziskavi o kakovosti upravljanja po Evropi, prav tako se je kakovost v regijah, ki dohitevajo druge, izboljšala. Ureditve dobrega upravljanja javnih investicij lahko zmanjšajo negativne učinke na področju produktivnosti in vključenosti, povezane z drobljenjem krajevnih pristojnosti, zlasti v okoljih velemest.
• Medregionalne razlike so večje, ko upoštevamo večrazsežnostna merila življenjskega standarda in ne le dohodkov. Merilo, ki združuje dohodke, zdravje in zaposlenost, pokaže, da nekatere regije lahko trpijo zaradi več vrzeli z vidika blaginje. V mestih, ki združujejo visoko in nizko kvalificirana delovna mesta (“bankirje in strežnike kave”), je dohodkovna neenakost ponavadi višja kot na nacionalni ravni. Pomembne so dopolnilne politike, ki zagotavljajo, da rast produktivnosti koristi različnim družbenim skupinam in krajem, vključno mestom samim.

Glavna priporočila

Ni preprostega recepta za ukrepe, ki bi rešili izzive regionalne produktivnosti in vključenosti, a številna področja javnega delovanja lahko povečajo produktivnost, vključenost ali oboje:

• Strukturne reforme, kot na primer na trgu dela in proizvodov, je treba dopolniti z drugimi krajevno specifičnimi politikami, da lahko izkoristimo vse potencialne ugodnosti. Strukturne reforme imajo glede na regijo lahko različne učinke. Strožje omejitve na trgu dela, ki jih merijo kazalniki varnosti zaposlitve, škodujejo podeželskim regijam z majhnimi trgi dela bolj kot mestom. Izboljšane možnosti prevoza povečajo dejansko velikost lokalnega trga dela, kar lahko dopolni določeno reformo trga dela in poveča njen učinek.
• Politike regionalnega razvoja bi se morale osredotočiti na gonila produktivnosti in rasti v vseh regijah prek strateških investicij, ne le subvencij. Vendar se je hkrati delež javnih investicij v državni potrošnji v zadnjih dveh desetletjih zmanjšal z 9,5 % na 7,7 %. Povečanje zmogljivosti oblasti na poddržavni ravni, ki so odgovorne za 59 % teh investicij, bi moralo biti pomembna prednostna naloga. Investicije, ki olajšajo širjenje inovacij ter dobrih praks v različnih sektorjih in podjetjih, znotraj in izven regije, so priložnost za povečanje produktivnosti. Medtem ko politike v mnogih državah poskušajo zmanjšati razlike med regijami, bi se morale izogibati dušenju rasti v regijah z najvišjo produktivnostjo.
• Politike razvoja mest bi morale upoštevati, kako so mesta povezana v “sistem mest” znotraj države. Številne države poročajo o nedavnih ali bližajočih se spremembah nacionalnih urbanističnih politik. Te politike se najpogosteje osredotočajo na zmanjševanje socialnih in okolijskih stroškov v mestih, vendar lahko upoštevajo tudi gospodarsko vlogo mest, njihove lokalne in medregionalne povezave v nacionalnem sistemu ter njihove zmogljivosti za ustvarjanje inovacij, ki bi koristile širšemu gospodarstvu.
• Politike za razvoj podeželja je treba nadgraditi na “podeželsko politiko 3.0”. Dosežen je bil napredek v smislu premika v pristopih razvoja podeželja od podpore kmetijstvu k prepoznavanju raznolikosti podeželskih regij in pomembnosti povezanosti z dinamičnimi območji. Podeželska politika 3.0 se osredotoča na krepitev primerjalnih prednosti skupnosti prek integriranih investicij in ustreznih lokalnih storitev ter s spodbujanjem lokalne udeležbe in razvoja od spodaj navzgor.
• Za krajevno usmerjene politike je ključna ureditev upravljanja njihovega izvajanja (način). Številne države izvajajo reforme poddržavnih oblasti, da bi povzdignile politike na ustrezno raven ali dosegle ekonomije obsega za investicije in zagotavljanje storitev. Države še naprej preizkušajo boljše načine upravljanja politik regionalnega razvoja in javnih investicij na vseh ravneh vladanja, da bi združile javno delovanje na različnih področjih politik, s tem izkoristile povezljivost in se lotile kompromisov.